Moja porodna izkušnja – rojstvo sina Tea

Kot prvorodka sem v nosečnosti velikokrat razmišljala o tem, kako bo potekal porod. Prebirala sem zgodbe drugih mamic, poslušala nasvete in se spraševala, kako bom sama doživela ta trenutek. A kljub temu, da si lahko marsikaj predstavljaš, je tvoja izkušnja vedno nekaj povsem posebnega.

Spominjam se jutra, ko so se začeli moji prvi krči. Bili so rahli, a dovolj močni, da so me prebudili. Ker nisem vedela, ali gre res za popadke ali samo lažne znake, sem se odločila, da vseeno odidem v porodnišnico – raje preverim kot pa doma dvomim. Tam so me pregledali in povedali, da sem odprta že 3 cm in da sem pripravljena na porod. Takrat sem vedela, da je ta trenutek res napočil.

Po sprejemu so mi naredili klistir, nato pa sem se skupaj s partnerjem odpravila v porodno sobo, kjer sva naslednjih deset ur čakala najino malo čudo. Moja največja opora je bil prav on – že samo njegova prisotnost mi je dajala občutek varnosti in miru. Zelo mi je pomenilo, da nisem bila sama, saj porod prinaša tako telesni kot čustveni napor.

Še pred porodom sem se z babico pogovorila o svojih željah. Povedala sem, da ne želim epiduralne in carskega reza – razen, če bi bilo to zaradi varnosti mene in otroka nujno potrebno. To mi je dalo občutek, da imam vsaj delno nadzor nad dogajanjem in da spoštujejo moje želje. Za lajšanje bolečin sem najprej uporabljala smejalni plin, kasneje pa sem dobila še Ultivo, ki mi je pomagala, da sem lažje zdržala dolge ure popadkov.

Po desetih urah čakanja in napora je na svet prišel najin sinček Teo – težak 4100 g in dolg 55 cm. Občutek, ko sem ga prvič zaslišala in zagledala, je bil nepopisen. Vse bolečine in utrujenost so v tistem trenutku izginile. Zelo sem bila hvaležna tudi za to, da nisem bila rezana in da me niso šivali, kar mi je olajšalo okrevanje po porodu.

Porod je bil zame izjemno močna in posebna izkušnja. Čeprav ni bil kratek ali lahek, sem hvaležna, da sem ga doživela na način, kot sem si želela – s partnerjem ob sebi, z zaupanjem v svoje telo in s podporo babice. Najlepši del pa je seveda trenutek, ko prvič držiš svojega otroka v naročju in veš, da se je začelo novo poglavje tvojega življenja.